ali kdo ve kje možno biti prostovolec v kakšni sirotišnici za otroke pa ti sam nič ne plačaŠ'

Ponavadi moraš plačati nekaj malega za prenočišče in hrano (če bivaš pri njih)Meni se to zdi zelo prav,glede na to,da so sirotišnice odvisne od donacij.

Drugače si moraš pa prenočišče najti kje drugje.

Saj dobiš volunterske programe,ki so po 100 eur na teden (pokrije prenočišče in hrano),prvi teden mogoče plačaš kaj več,zato,da te tudi na letališče pridejo iskat,peljejo v sirotišnico itd.

http://milesaway-tina.blogspot.com/2011/01/ali-namen-res-steje-pomisleki-o.html

http://milesaway-tina.blogspot.com/2011/12/dobrodelnost-ali-trgovina-z-belim.html

pa še tole mogoče: http://milesaway-tina.blogspot.com/2012/05/otroci-niso-turisticna-atrakcija.html

Resnično dobro premisli, preden se odločiš za nekaj takega. Ljudje včasih prevečkrat mislimo, da je dovolj, če namenimo XY tednov svojega življenja in s tem naredimo dovolj, da si očistimo karmo za naslednji 10 let. A na račun zdravljenja naše slabe vesti ponekod po svetu cveti biznis v povezavi s sirotišnicami... Samo v razmislek.

Sicer sem pa konec lasnkega leta obiskala nekaj sirotišnic in drugih organizacij v Ugandi. Nobena izmed sirotišnic ni v zameno za delo zahtevala plačila (jasno si pa moraš kriti svoje stroške) a tiste, ki so me s svojim delovanjem tudi najbolj prepričale, niso ravno sprejemale vsakega, ki bi se, s kompetencami ali brez, želel malo poigrati z ljubkimi otročički.

Trenutno pišem diplomsko na to temo, tako da če te RESNIČNO zanima kaj več, poišči moj mail v mojem profilu na blogu.

Jaz pa imam drugačno mnenje.Mislim,da volunterji zelo veliko lepega in pozitivnega doprinesejo sirotišnicam.Otroci preživijo vsaj nekaj kvalitetnega časa z njimi (peljejo jih ven,se igrajo z njimi,vidijo stvari,ki jih drugače nikoli ne bi)Brez volunterjev je zgodba čisto drugačna-cele dneve so zaprti na oddelkih,gospe,ki skrbijo jih tudi tepejo itd.ne dovolijo jim ven na igrišče,češ da se bodo umazali itd)

Kaj je lepšega od nasmeška na teh mali obrazih?

Kaj pa potem, ko odideš?

Maya, ampak delati bi bilo treba na spremembi sistema. Ker, kot pravi Nina, kaj pa ko oddideš? Kot prvo, morebitno slabo ravnanje ali celo zlorabe se nadaljujejo. Kot drugo pa menjavanje prostovoljcev kot po tekočem traku ne naredi psihosocialnemu razvoju otrok niti najmanjše usluge.

V državah v razvoju se še vedno dela v smeri institucionalizacije, čeprav bi bilo za otroke najbolje, če bi bile sirotišnice in otroški domovi le prehodna rešitev za otroka. Mnogo od teh otrok, sploh najmlajših, namreč ni sirot, temveč imajo še živega vsaj enega straša ali širšo družino. Starši so jih zapustili zaradi težkih razmer, v katerih so se znašli. Institucije, ki so s svojim delovanjem na pravi poti, svoje delo osredotočajo predvsem v to, da se otroka čim hitreje vrne v družinsko okolje - v biološko družino ali posvojiteljsko. In TO je tisto, na čimer bi se po mojem mnenju moralo delati, če želimo pomagati. Ampak seveda, za to je potreben čas, predanost in kompetence, ki jih nima vsaka britanska najsnica na prehodu med stopnjami izobrazbe. In še ne prinaša instant rezultatov, ki nam pogrejejo srce v obliki otroških nasmehov. To, da bi bilo za te otroke ves čas pravilno poskrbljeno, je vsekakor tisto, kar je najlepše...

Druga plat te zgodbe je pa v tem, kar sem v prvem postu le bežno omenila in je bolj razloženo na spletni strani, do katere je link v objavi z bloga z naslovom "Otroci niso turistična atrakcija," do katere imate tudi link. To očaranost nad ljubkimi sirotami marsikje po svetu izkoriščajo in če ne bo povpraševanja, bo lažje izoreniniti ponudbo 

Vse to pa ne pomeni, da sem a priori proti prostovoljstvu. Sama sem vrsto let delala kot prostovoljka pri različnih projektih v Sloveniji in med potovanji po svetu spoznala kar nekaj zagnanih, predanih posameznikov in organizacij, ki so se resnično trudili spremeniti stvari na bolje. Samo želim, da ljudje delo z ljudmi in za ljudi opravljaljajo odgovorno in iz pravih motivov. Še posebej, ko gre za otroke.

ubistvu men se to zdi kar problem....to volunterstvo....

folk želi it nekam v sirotišnico in pomagat in zato nič plačat.... mislim, evropejc, z 10 ali 100 krat višjimi dohodki kot domačini, bi tam bili zastonj... in da te ena organizacija spravi dol, zapravi 800 za karto, par 100 za cepljenja, zavarovanje, in spet tistih 100 eur za tvoje bivanje... hm, za ta dnar za celo leto zaposlijo lahko domačina.......

bil sam tudi s faxom v JAR pri gradnji neke šole dva meseca... prva ekipa je bila sestavljena v večji meri iz slovencev...stal jih je ene dva jurja in pol vse skupaj...karta, nastanitev, prevozi, itd...

plača za lokalnega delavca je 200 eur na mesec...tako da naša druga skupina je šla dol manjša, ravno zaradi tega. in smo imeli par več lokalcev. in so blazno veseli, da lahko delajo in so zato plačani. ker služb ni!

potem naslednji problem je, da pač za delo pri otrocih moraš biti res dolgo obdobje... otrok se hitro naveže nate...in da se neki prostovoljci menajo vsak mesec...

zadnja stvar pa je, da je to postal turizem, tako imenovani volunturizem. folk gre par tednov tja delat, potem pa potovat in žurat. in to je res problem sedaj v afriki... razni angleži, američani, povsod jih je polno, vsi so neki delal nekje za mesec dni, potem pa glavno mesto, palaže, žuri, safariji. in je to potem odlična avantura. sami si pa kot je nekdo zgoraj omenil, napumpajo svoj jaz in so za naslednjih 10 let mirni, češ, kako smo fajn ko smo pomagal en mesec.

sam sem bil v afriki dva meseca zraven pri gradnji šole - s tem da smo sami zbral ves denar, sami jo zgradil itd, in pa tudi nismo delal z otroci.

potem sem pa naletel še na skupino slovencev v zambiji in sem pomagal slab mesec pri delih v bolnici...

in po tej izkušnji lahko povem, da grem naslednjič vsaj za 3 mesece. ker tist mesec je cigu migu. turizem. pumpanje samega sebe.  če delaš z otroci se le ti navežejo nate. itd...

in ravno zaradi tega je vse več organizacij, ki pač za manj kot tri mesece, ali celo pol leta, ne vzamejo več.

slovenski misijoni pa jemljejo laične misijonarje za minimalno 1 leto....

pa brez zamere, če sem bil malo oster. ampak po vsem videnem, doživetem, itd, sem proti takemu dobrodelnemu turizmu. in še vse želijo imeti zastonj.

No, me veseli, da vedno več ljudi prihaja do takih zaključkov kot ti, Tadej!  Ker se je včasih prav naporno prepirat, ker sem hladnokrvna biač, ki ne privošči otročkom nasmehov na obrazih. Samo dejstvo je, da se mi samo "približno dobro" ali "better of two evil" ne zdi dovolj dobro, posebej za otroke ne.

Bi lahko počasi pustili za sabo kolonialističen način dojemanja Afrike (in drugih koncev sveta)

Čeprav, Tadej, ko sem brala tvoj blog, je bila moja prva misel prav to, kar si sicer tudi sam opazil: zakaj za vraga zbranega denarja niso namenili lokalnim delavcem in strokovnjakom, ki jih je celo v Južnoafriški Republiki verjetno dosti in jih ni treba iz Slovenije uvažat, da eno šolo zgradijo...

Ampak to je pri tovrstnih projektih itak stalnica.

jap..žal je aparthajd še kako živ dol v JAR...in to pač prinese do takih razlik med ljudmi...v ekoomiji, v glavah, v politiki, itd itd... in ni ne namena ne interesa financirat oz. delat v smeri odpravljanja neenakosti...

jaz na ta naš projket gledam tudi, da je bila to tudi izkušnja za našo stroko, ki jo pač tu pri nas ne moraš dobiti...od črte na listu do realizacije samega projekta v 8 mesecih...še zmeraj pa bi nas bilo lahko krepko manj in bi dali službo domalinom....

A sta kdaj pomislila na to,da mogoče lokalci ne maraja delat?Vsi bi radi imeli denar,ampak delati pa nocejo :S To je dejstvo.

ubistvu je to tvoj stereotip. podobno kot to, da so tam vsi lačni.

lokalci delajo točno tok, kot morajo. in nič več.  tako je v velikem delu afrike.

še večji problem pa se imenuje afriški sindrom. le zakaj bi delali. itak bodo prišli belci in bodo poskrbeli zame.

še moja izkušnja. ko smo delali z lokalci, so točno vedeli, da če ne bodo delal, bodo odpuščeni. tako da so sami iskali delo na gradbišču, eden izmed njih je vsako jutro do gradbišča pešačil uro in pol, zato da je imel službo, itd...