All we do is travel

27. Februar 2018

Julija Kadunc

Adijo, mrzla severna polobla, Kia Ora, Nova Zelandija

»Je res vse obrnjeno na glavo, se voda res vrti v nasprotni smeri?« me največkrat vprašajo ljudje, ko vidijo, da sem na Novi Zelandiji. Tisti, ki so vedeli, da odhajam, so jo sčasoma kar posplošili z Avstralijo, tako da jih moram stalno opominjati, da sem še malce dlje od doma kot daljna Avstralija. Še huje kot Novozelandci oz. »Kiviji« in ostali popotniki, ki me večkrat poprosijo, naj jim povem kaj o svoji Slovaški.«
 
Ampak ne glede na vse sem na drugem koncu sveta in to sama, brez avta, brez strehe nad glavo (no, trenutno jo imam), samo z ogromnim stolitrskim nahrbtnikom, v katerega sem poskusila stlačiti vse življenjsko pomembne stvari (beri sončna krema, plezalna oprema in vetrovka) za najmanj šest mesecev. Pravkar mineva tretji mesec, odkar sem zapustila vse bolj mrzlo Slovenijo in se odpravila na lov za poletjem, obljubljeno fantastično naravo, pustolovščinami in sčasoma tudi službo (ko mi zmanjka denarja).
 
Najtežje je bilo seveda oditi. Čeprav sem imela željo izkusiti delo in življenje na Novi Zelandiji že več let, je bilo vseeno kar težko zbrati pogum in se dokončno odločiti. Najbolj me je bilo strah birokracije, kot na primer pisanja prošenj za delo, pridobitve davčne številke, bančnega računa itd. In pa seveda dejstva, da sama odhajam v popolnoma neznano državo, kjer nimam nobenih znancev. Ker pa že po naravi vse delam zadnji trenutek in živim po načelu, da je biti brez določenega načrta tudi načrt, se nisem preveč sekirala. Res pa je, da sem imela točno določen cilj, da želim delati v plezalnem centru in ne običajnih del, kot so obiranje sadja ter del v strežbi. Zato sem že pred odhodom številnim plezalnim centrom poslala življenjepis in prošnjo za delo.
 
 

 
 
Ta začetni trud je obrodil sadove, saj že mesec dni živim in delam v Wellingtonu, v plezalnem in kajakaškem centru. Moje delo obsega vse od nalaganja kajakov na prikolice do postavljanja novih plezalnih smeri in učenja začetnih tehnik plezanja in varovanja. Tudi lokacija je popolna – direktno na pomolu, ob wellingtonški marini, kjer se vsak dan sprehajajo gruče turistov, kjer si lahko privoščiš kavo (Wellington je znan po najboljši kavi v Novi Zelandiji) ali pa prigrizek s popularnih food truckov ter občasno opaziš tudi kakšnega pingvina! 
 

 
Glede na to, da sicer ne maram mest in večino časa želim preživeti v naravi, mi Wellington vsak dan postaja bolj všeč. Je glavno mesto, ampak še vedno zadosti majhno (v primerjavi z Aucklandom, kjer živi več kot milijon ljudi), da se s kolesom ali celo peš da priti skoraj povsod. Sama sem imela srečo, da sem prek Facebooka nekako uspela dobiti zastonj kolo, ki je bilo sicer potrebno poštenega popravila, ampak mi sedaj vsak dan služi na poti do centra in domov. Imela pa sem kar nekaj težav z iskanjem prebivališča. V Wellington sem prišla ravno v času, ko je povpraševanje po bivalnih površinah in s tem tudi cene najemnin močno naraslo. Spet pa sem imela srečo, saj sem med enomesečnim potovanjem po severnem otoku spoznala plezalce iz Wellingtona, ki živijo v hiši, ki jo imenujejo Rainbow Villa in je nekakšna mešanica med hipi komuno in hišo Pike Nogavičke. Tako sem dva tedna spala na kavču in čakala, da bo ta gruča čudovitih, sposobnih ljudi odprtega duha in srca (večina jih je iz južne Amerike, nekaj iz Evrope in dva iz Nove Zelandije) dobesedno zgradila novo sobo, ki si jo sedaj delim z uličnim glasbenikom iz Brazilije. Moje življenje v Wellingtonu je torej trenutno iskanje ravnotežja med delom (ki ga imam veliko, povprečno 35 ur na teden) in vračanjem v hišo z 12 prebivalci, kjer se vsak dan naučim nekaj novega, pa naj bo to igranje ukulele, vrtenje hulahup obroča ali pa priprave Yerba Mate čaja in predvsem biti še bolj tolerantna do drugačnih od sebe in deliti materialne stvari. 
 

 
Sicer pa poskušam prihraniti čim več, saj so moji nadaljnji načrti bolj potovalne kot delovne narave. Želim raziskati še plezališča na južnem otoku ter čim več dni preživeti na trekingih oziroma »trampingih« (beseda, ki je zelo popularna med Novozelandci in pomeni hojo po divji, neraziskani naravi, največkrat s šotori in vso opremo). Nato pa nameravam v Avstralijo in na poti domov še na Tajsko in Vietnam. Moj cilj v Wellingtonu je torej, da prihranim veliko denarja – moj trenutni budget je 20 dolarjev na dan, s tem da za najemnino plačujem 95 dolarjev na teden (tukaj se vse računa na teden), na uro pa zaslužim malo več kot minimum – 16 novozelandskih dolarjev. Trenutno zelo uživam, saj počnem, kar res rada počnem, doma skoraj nič ne pogrešam – pogrešam mogoče samo dejstvo, da bi lahko s kom v živo spregovorila nekaj besed v slovenščini in izmenjala mnenje o stvareh, ki so tukaj precej drugačne kot v Sloveniji: 
  • Kolesarjenje tukaj ni zelo razvito, zato sem vsak dan znova hvaležna za čelado, saj se vozniki sploh ne ozirajo na kolesarje in si pravzaprav prepuščen lastni presoji o njihovih voznih namenih.
  • Sadje, zelenjava, sir in mesni izdelki so neprimerljivo dražji kot v Evropi, zato si le enkrat na teden privoščim kos sira, mesa pa praktično sploh ne jem.
  • Med mladimi je zelo priljubljen študij oziroma tečaj Outdoor Education, kar pomeni, da po zaključenih 3 ali 5 letih lahko delaš v outdoor turizmu, kot npr. kajakaštvo ali kot pohodniški vodič.
  • Pri delu je zelo velik poudarek na varnosti in zdravju, torej imajo ogromno pravil in protokolov, ki se jih je treba držati.
  • Ljudje so na splošno zelo prijazni in odprti, redko se zgodi, da bi bil kakšen natakar neprijazen (kar je skoraj pravilo v Evropi), tudi pri štopanju na cesti nikoli ne čakaš več kot 15 minut. 
  • Veliko kulture je povezano s staroselsko kulturo Maorov (imena krajev, prazniki, običaji), še vedno pa je vidna velika razlika med Maori in britanskimi priseljenci (Maori so večinoma bolj revni in opravljajo slabše službe). 

 
Lahko bi naštevala še in še, vendar so zgoraj omenjene stvari tiste, ki sem jih sama najbolj opazila. Moj nasvet za vse, ki omahujete, ali bi se prijavili ali ne, je, da se definitivno splača vzeti nekaj mesecev življenja (v primerjavi s celim, ki naš še čaka), se po možnosti solo odpraviti na drug konec sveta, se soočiti z vsemi izzivi potovanja in doživeti enkratno lastno izkušnjo!
 
Razmišljaš tudi ti, da bi leto dni preživel v tej čudoviti deželi? Potem se udeleži naše predstavitve dela na Novi Zelandiji, ki bo v torek, 13. marca 2018, ob 18. uri v STA Travel Cafe in se pripravi na eno najlepših let v svojem življenju. 
 

Več informacij

 
 
 

Želiš ostati v stiku z našimi novostmi in drugimi obvestili? Vpiši svoj e-naslov in enkrat do dvakrat na mesec te bodo v tvojem nabiralniku čakale informacije o zanimivih in ugodnih potovanjih.

Izberi si novice zase

All we do is travel

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Preberite več o piškotih.

STA potovanja
Trg Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana

080 47 42

info@stapotovanja.com

Vsak delavnik nas med 8. in 17. uro dobite na telefonskih številkah:

LJUBLJANA
T: 01/ 439 16 90
T: 01/ 439 16 91
M: 041 612 711
L: Ajdovščina 1, Ljubljana

ZAGREB
T: +385 1 488 63 40
M: +385 99 488 63 40
F: +385 1 488 63 45
L: Ulica Andrije Hebranga 22, Zagreb